15. maj: mednarodni dan družine 
15.5.1989
Do tega dneva sem obstajala kot druga oseba. Tista, z drugim imenom, ki sem ga dobila ob rojstvu. Do tega dneva sem obstajala jaz, tista druga, ki je že drugič dobila novo priložnost za boljše življenje.
Obstajala sem jaz, s svojimi starimi navadami, z navadami, ki mi jih je predajala moja biološka mama in stari starši in z navadami, ki so mi jih priučevali rejniki. Obstajala sem jaz, z izgubljeno identiteto sebe. Izgubljala sem sebe, tisto, ki sem obstajala ob rojstvu do tega dneva. In na ta dan je začela »umirati« tista stara jaz.
A za vedno bom nosila v sebi dva imena, svojega rojstnega in svojega, ki ga ponosno nosim sedaj vsak dan. Za vedno bom obstajala jaz z dvema rojstnima listoma, tistega, ki sem ga dobila ob rojstvu in tistega, ki sem ga dobila ob posvojitvi. Za vedno bosta obstaja dva kraja kjer sem se rodila, oba uradno zapisana…moj rojstni kraj kjer sem se rodila pred 34 leti in moj rojstni kraj kjer sem se »rodila« pred 32 leti.
Za vedno bo v meni bilo srce, ki se je rodilo pred 34 leti, ki je je pripadalo biološki mami in za vedno bo bilo moje srce, ki se je rodilo pred 32 leti in uradno začelo pripadati drugi mami in očetu. In za vedno bom ponosna na svoje mešane korenine, čeprav sem odraščala z drugačnimi.
15. maja se še vedno vsako leto potiho zlomim. Misli mi še kdaj pa kdaj zaplavajo v tiste vode »kaj pa, če ne bi bila nikoli posvojena?«.
Kdo bi torej bila jaz potem? Kakšna bi bila kot oseba danes, če bi odraščala v drugi družini? In kdo sem še vedno jaz v resnici? Kaj od tega kar nosim od navad v sebi, mi je dano po krvi in kaj od tega kar nosim od navad v sebi mi je dano ob posvojitvi?