Praznovanje 6. rojstnega dne in 4. leto odkar sem dobila novo družino, novo priložnost v življenju. Starša sta se trudila, da bi mi dala vse, česar prej nisem imela, a vseeno, da bi odraščala po bontonu pridnega otroka. V fotografski objektiv sta želela ujeti vse čudovite in srečne trenutke, ki smo jih preživljali skupaj, vse moje iskrene otroške nasmehe in veselje, ki se je kazalo z iskricami v očeh. Bila sem tisti otrok, za katerega se je zdelo, da ga nič več ne more ustaviti in je končno na tisti pravi poti, da odrašča v normalnem okolju. A za temi iskricami in veseljem, se je že počasi začelo dogajati nepredstavljivo za nas. Moj obraz je že počasi začel prekrivati rdeč »metulj«. Na prvi pogled je izgledalo kot, da sem bila malo preveč na sončku kakšen dan prej, a nič hudega. Malo bolj se bom pazila naslednje dneve, mami mi bo s svojimi zeliščarskimi kremicami malo bolj mazala obraz in vse bo izginilo.
A ni izginilo. Zarilo se je vame, v moje telo, v naše »idilično« družinsko življenje in ni me imelo namena izpustiti iz svojega objema nikoli več.
»Večina žensk sanja o tem, kako bodo nekoč postale mame in imele ob sebi mlajše verzije samih sebe. Nekateri moški spoznajo ljubezen svojega življenja in si v mislih že predstavljajo družino, ki jo bodo zgradili, in kako bodo lahko sina ali hčer naučili vse o življenju. Moški sanjajo, kako bodo svoje sinove navdušili nad športom ali delom, ki ga opravljajo sami. Ko bodo otroci odraščali, bodo mogoče skupaj navijali za isto ekipo pri nogometu in tako preživljali tisto malo najstniških dni skupaj, medtem ko se bodo njihovi otroci borili s puberteto in prvimi ljubezenskimi težavami. Ženske sanjajo, kako bodo lahko svojim punčkam pletle kite in jih oblačile v najlepše oblekice. Učile jih bodo kuhati in kako postati močne ženske, ki se znajo postaviti zase. Očetje bodo včasih skrivali ljubezen do svojih hčera, a v resnici bodo naredili vse, samo da bi videli njihov nasmeh in srečo. » – Iz knjige Življenje z volkom, Novak Špela
A normalno življenje katerega smo poznali, za nas kmalu ni več obstajalo. Moji nasmehi in iskrice v očeh so počasi izginjali. Življenje za katerega sta se starša trudila veliko let in se jima je uresničilo z mojo posvojitvijo, se je sesulo kot hišica iz kart. A še vedno sem poskušala biti tista vedno nasmejana deklica, ki je razveseljevala svoje nove starše s svojimi smešnimi nastopi in jim kravžljala živčke z otroškimi vragolijami. Vse dokler moje telo ni zmoglo več…