Kdo sem torej jaz?
Sem Špela in sem otrok dveh mam in dveh očetov, posvojenka, rojena v Jugoslaviji.
Sem borka, ki se že 28 let vsak dan bori z avtoimuno kronično boleznijo imenovano Sistemski Lupus Eritematozus, ki mi povzroča vsakdanje bolečine, zmedenost in utrujenost, a grem pokončno naprej. Sem borka, katere zajtrk je še vedno po toliko letih sestavljen iz 10+ zdravil na dan, ki me ohranjajo pri življenju. Večino časa priznam, da sploh ne vem kdo sem zaradi zdravil in bolezni, še posebej v popoldanskem času, ko utrujenost brcne vame in v moji glavi nastane megla. Štejem 33 kristusovih let, a počutim se kot babica, saj ob vsakem mojem premiku »razpadam«, saj kosti kar tekmujejo kateri pregib bo večkrat in bolj glasno počil. Sem bivši »sladkorček«, zmagovalka v boju z anoreksijo… Lahko bi še in še naštevala, a pustimo še nekaj za drugič, saj se je naša pot šele začela.
Glede na to, da resnično večino časa ne vem kdo sem, pa vem KAJ SEM.
Sem srečna, nasmejana in vesela ženska, obkrožena z ljubeznijo, z iskrenimi ljudmi, nekdo, ki verjame, da po vsakem dežju posije sonce in da se dobro z dobrim vrača.
Sem zmagovalka v svojem življenju, ki gre vsak dan naprej z novo pozitivo naprej. Hvaležna sem za vsako jutro, ko se zbudim, še vedno diham. Hvaležna sem za vsak poljub in objem svojega dragega in objeme iskrenih ljudi. Sem tista, ki verjamem v pravljice, v srečne konce. In sem tista, ki končno verjame vase, v izpolnitev sanj in dovolj močna, da dosežem svoje cilje in znam reči ne, ko je potrebno.
Ne pozabite, kljub temu, da nas ljudje še vedno prvo ocenjujejo po naši zunanjosti, saj je to prvo kar vidijo na nas, je še vedno pomembnejša notranjost, naše srce. Pomembno je kako se počutimo, ne kako izgledamo.