In začelo se je, spet popolnoma drugo življenje kot smo ga kot družina poznali.
Vse kar sem poznala, je izginilo. In vse kar so drugi »vedeli« o meni, niso vedeli.
S 6-imi leti je bolnišnica postala moj novi dom. Zavedala se nisem ravno, kaj točno se dogaja z menoj, mojim telesom in mojim življenjem. Na začetku sem se še trudila boriti proti svojemu telesu, proti tem, da sem postala priklenjena na posteljo, a želela sem si biti otrok. Želela sem si biti otrok, kot sem bila pri 5-ih letih. Nasmejana, razigrana, varna med toplimi objemi, obdana z ljubeznijo.
Borila sem se proti nečemu, kar nisem poznala. Bila sem trmasta, divje narave bolj kot pa mirne. A takrat se je vse obrnilo.
A takrat se je vse obrnilo.
Takrat sem postala druga jaz. Takrat sem ponovno »odšla«. Moje misli niso bile več moje, moje telo ni bilo več moje. Moje otroštvo in življenje nista bila več moja.
Bolnišnična soba, ordinacija, pregledi vsaj 5x na dan, preizkušanje raznih zdravil, kemoterapija, biopsija ledvic, rentgeni, EKG-ji, CT, MRI, merjenje kostne gostote, jemanje krvi za te preiskave, za druge preiskave, jemanje urina za različne preiskave, merjenje pritiska, krokodilček na prstu, druga infuzija na drugi roki poleg kemoterapije in še veliko več, so zamenjali moj veseli, poskočni vsakdan. Novi simptomi so se pojavljali vsak dan, nekateri zaradi bolezni same, nekateri zaradi stranskih učinkov zdravil, a nikoli nisem bila več »samo« jaz.
Bila sem v neprestanih bolečinah, 24/7, katere se niso ustavile leta in leta. Moje telo je prevzela megla v glavi, zmedenost, kronična utrujenost, bolečine v sklepih, propadanje notranjih organov, glavoboli, visoka temperatura, ki me je spravljala v spanec… In nič od tega ni bilo vidno očem, razen »metuljčka« na obrazu.
Moje življenje je postalo ena sama omejitev. Postala sem otrok v mehurčku.