V mojem življenju in okoli mene so bili vedno pomembni vsi, samo jaz ne. Vedno sem želela biti tista prijateljica, ki za druge naredi vse, jim stoji ob strani, jim svetuje in priskoči na pomoč, pa čeprav je ura 1 zjutraj ali pa sem ravno imela tisti kratek odmor od dela, ki sem se ga veselila že od jutra. Vedno sem bila tista nasmejana punca, vedno dobre volje, s pametnimi in globokimi nasveti, ki si je v glavo vcepila, »na svetu so ljudje, s še hujšimi težavami kot jaz« in pomagala naprej drugim.
Živela sem v senci, vedno pozabljena na pomembnih dogodkih ali prijetnih druženjih. Po dobrih dejanjih sem bila vsakič bolj razočarana, jezna v sebi.
Nisem mogla dojeti, kako sem lahko za druge premikala gore in bila pozabljena. Že od malega vedno nekje v ozadju, a naučena, da pomagam drugim. Sebe kot osebo sem že zdavnaj izgubila in nisem več vedela kdo sem jaz. Bojevala sem se v sebi, s svojo jezo, solzami, s krivico, a vsakič znova, ko me je kdo potreboval, sem bila tam.
Dokler se nisem čustveno popolnoma zlomila, eksplodirala kot vulkan. A to je trajalo leta in leta, predno sem dojela, da sem na prvem mestu pomembna jaz in moja sreča.
Trudila sem se, da sem bila nekdo drug in zamujala vse tiste spontane trenutke, ko bi lahko bila preprosto jaz.
Po dolgih letih pa sem počasi prišla do tistih trenutkov, ko si vzamem čas zase, ko končno postavljam sebe na prvo mesto. Dovolim si biti vse, kar sem si želela, a zaprla globoko vase. Dovolim si biti srečna, nasmejana brez sramu. Delo na sebi je težko in lahko traja mesece, leta. A najlepši občutek je tisti, ko si ti res ti. Brez zadržkov, brez sramu, samo ti.
Danes po toliko letih vem, da sem dovolj takšna kakršna sem. Zavedam se, da sem vredna ljubezni, kljub mnogim napakam, ki sem jih storila. Vredna sem vsega dobrega, vseh objemov, ki sem se jih nekoč bala in vseh dotikov. In vredna sem svojega časa, ki ga posvečam sebi, brez strahu, brez obsojanj.
Na takšnih poteh velikokrat izgubimo prav tiste osebe, katerim smo posvetili največ časa. A šele ob takšnih trenutkih zares ugotovimo kdo je tukaj, z nami, ob nas in kdo nas bo spremljal na naših poteh naprej.