Tako iskrena nisem bila še nikoli. Nikoli se še nisem upala tako surovo in tako odkrito podati v svet, z vsem kar sem in kar imam.
»Sovražila sem jih, vsako brazgotino, vsako strijo in modrico posebej. Sovražila sem sebe, ker sem živela, ker sem obstajala. Sovražila sem vsak delček sebe in vsako ogledalo, ki mi je s kakšnim kotičkom uspelo hitro pokazati kako izgledam v resnici. Dan za dnem sem skrivala modrice, brazgotine in strije pod dolgimi oblačili in pazila, da kakšna majčka s kratkimi rokavi ni bila prekratka. Poleti sem vse dneve preživela v varnem zavetju štirih sten, sama in osamljena; ker je bilo tako varneje. Poguma ni bilo in strah pred ljudmi, ki bi vsakič znova kazali s prstom name je bil prevelik. Dolga, široka oblačila in makeup sta bila moja rešitelja. Neverjetno se mi je zdelo, kako lahko je bilo vse to skriti pred ljudmi, si nadeti masko z nasmehom na obraz in biti vsaj malo časa med ljudmi. Ubijala sem sebe, na zunaj in znotraj, ker sem se sramovala same sebe. Ubijala sem sebe mentalno, ker sem vedno mislila samo na to »kaj bodo pa drugi rekli? Vsi bodo spet kazali s prstom name, se mi smejali, kot že tolikokrat prej.«
Sebe sem vztrajno prepričevala, da nisem vredna tega življenja, da si ne zaslužim biti srečna, ker izgledam iznakaženo, grdo, ogabno. Te besede sem si vztrajno ponavljala skozi dan in tudi zvečer predno sem zaspala. Zjutraj sem se zbudila in prva misel je bila vedno, »prosim te telo, zapusti me že. Ne zmorem več. Tako težko mi je in ti tam zgoraj me še kar nočeš vzeti k sebi?! Zakaj sem še tukaj, če pa je moje celotno življenje eno samo trpljenje? Zakaj me ne moreš zamenjati z nekom drugim, ki si tako zelo želi živeti in vzameš mene k sebi?«
Nikoli nisem bila verna, a v tistih težkih trenutkih sem si želela, da bi me tisti zgoraj uslišal in končal to moje trpljenje na svetu. Lupus, kemoterapija, kortikosteroidi in depresija so naredili svojo škodo in vsak izmed njih je pustil »spominek« na mojem telesu in v meni. In dan za dnem sem izgubljala sebe in svoje življenje, ker ga nisem upala živeti kot sem si želela. Ker je bilo vedno preveč tistega »kaj bodo pa drugi rekli?«.
Ko mi je bilo najbolj hudo, sem sama sebe še bolj tlačila proti dnu. Ni bilo dneva, da si ne bi izgovorila grdo besedo in se ponižala. Svoje telo sem zanemarjala, ga ozmerjala. Za vsako brazgotino sem vedela točno kje sem jo dobila, ter kakšno fizično in psihično bolečino mi je povzročilo. Morala bi umreti, a še vedno sem bila tukaj.
Danes, ko gledam nazaj na svoje življenje, z močjo in pogumom, ki ga premorem, si ne govorim, »zakaj nisem bila že takrat tako pogumna kot sem danes.« Ja, nekje 3 leta nazaj, ko sem začela delati na svojem pogumu in sebi, sem si velikokrat rekla »zakaj nisem zmogla biti že toliko let prej tako pogumna, samozavestna in močna.«
Takrat še enostavno ni bil moj čas. Moje telo in predvsem moje misli še niso bile tako močne kot so danes, ko točno vem s katerim namenom sem tukaj. Le kdo bi danes povedal mojo zgodbo, če ne jaz?
Ljubiti sebe in se sprejemati takšne kot smo, z vsemi napakami na sebi in v sebi, je najtežje delo na sebi. Le mi sami vemo, skozi kaj točno gremo. Le mi sami vemo kakšni so naši občutki, kakšna je naša bolečina in kako jo čutimo. Le mi smo tisti, ki lahko povemo in delimo našo zgodbo naprej in pomagamo drugim, ki potrebujejo to vzpodbudo.
Svet bolnih in zdravih je zapletena stvar. Mnogokrat na našem potovanju z boleznijo izgubimo sebe v celoti. Iščemo sebe v naših starih življenjih in žalujemo za tistim, kar smo imeli, poznali in radi delali. Žalujemo za nečim, kar ne bomo nikoli doživeli in za tistimi občutki, doživetji, ki si jih želimo doživeti, a vemo, da četudi jih bomo doživeli, jih ne bomo nikoli doživeli v takšnem stanju kot bi ga še v časih, ko smo bili zdravi in brez »sopotnika« bolezni.
A našega življenja ni in ne sme biti konec z našo diagnozo. Vem, da so nekateri trenutki težki in skozi različne težavnostne stopnje zagonov bolezni, se počutimo kot, da smo glavni igralci skozi igro in samo na nas je v kakšnem stanju bomo prišli, če sploh bomo do naslednjega levela življenja. Ali bomo izgubili točko, dve ali vse tri? Bomo sploh prišli do naslednje točke, kjer se bomo lahko ponovno pobrali in začeli nov level z bremenom več?
Nekateri bi rekli sedaj, da naša življenja niso igra. A predstavljate si vašo najljubšo igro v otroštvu. Tisto vašo najljubšo na računalniku ali katero izmed družabnih iger. Sedeli ste pred ekranom računalnika ali televizorja, v rokah ste imeli igralno konzolo in z vsemi svojimi mislimi ste bili odločeni, da boste prišli do naslednjega levela, četudi ste že na tem levelu izgubili dve življenji. A odločeni ste bili, da se ne boste vdali. Mogoče ste pri prvi točki, ki ste jo izgubili preveč hiteli, bili neprevidni in ste se začeli že malo jeziti sami nase. Pa ste si rekli, da sedaj boste pa bolj previdni, vedeli ste že kje vam je spodneslo tla in ste bili na tistem delu bolj previdni. Premagali ste tisto oviro a potem vas je čakala nova, čisto malo pred koncem in vam vzela še eno točko. A spet ste bili odločeni, da se ne boste vdali. Hoteli ste priti do konca, saj ste vedeli, da boste v novem levelu ponovno dobili novo moč, čarobne napoje, ki vam bodo dali še več moči, da greste naprej. In tako je tudi pri različnih boleznih.
Večino nas ve, kako je ob manjših zagonih, da bomo po nekaj tednih, če se bomo znali izogniti tisti oviri, jo prmeagati bolj mirno in počasi, da se bomo kmalu spet pobrali. Pri hujših zagonih pa vemo, da se bomo težje pobrali, če se sploh bomo. A vemo, da želimo priti skozi to. Vemo skozi kaj smo že šli v življenju in da nas to ni uničilo. S polno močjo gremo naprej, neustavljivi, malo okrnjeni, saj naše telo z vsakim zagonom bolezni vzame nekaj s seboj, a gremo naprej.
In vsak dan z boleznijo je naša zmaga več. Danes vsak dan praznujem svoje življenje in vsak dan sem vesela, da sem še tukaj. Verjamem vase, da zmorem narediti še toliko več kot sem do sedaj. Ker verjamem vase in verjamem v vse druge ljudi, da skupaj zmoremo več. Ker danes vem, da je moje življenje vredno, da ga živim in da sem tukaj z namenom, ne glede na to kako izgledam. Moje brazgotine in modrice ne bodo nikoli izginile. Večno bodo z menoj in tiste največje modrice nosim s seboj že več kot 12 let sedaj.
A ne sozvražim jih več. Ne sovražim več svojega telesa in sebe. Sem kdor sem in ponosna sem nase, da sem pravzaprav še vedno tukaj, glede na vse skozi kaj sem šla. Spoznala sem, da sem s tem, ko sem začela sprejemati sebe takšno kot sem in se ljubiti, da sem postala močnejša in samozavestnejša bolj kot sem bila kadarkoli. Moja zgodba je samo moja in ponosna in hvaležna sem, da jo sploh lahko vedno znova in znova povem in hkrati upam, da spodbudim še kakšno čudovito osebo, da začne bolj verjeti vase in se začne sprejemati na način kot si ga zasluži.
Zaslužim si živeti življenje kot si ga želim in deliti svojo zgodbo. Zaslužim si življenje, čeprav v okrnjenem telesu, a močnem, ki me še vedno drži pokonci in ne obupa. Tako kot jaz ne. In danes se zavedam, da si zalužim vse o čemer sem sanjala.
Za vse vas, ki se še vedno vse prevečkrat sprašujete »kaj bodo pa drugi rekli«? Vi ste vaše življenje in vi ga živite. Vi ste tisti, ki se zjutraj zbudite v svojem telesu in živite vsako vašo minuto v svojem telesu. Vi ste tisti, ki točno veste kako se počutite in kaj si resnično želite in ne tisti drugi. Vi ste tisti, ki kreirate svoje življenje, čeprav vam vaše misli rade ponagajajo in se poigravajo z različnimi mislimi. Vi ste tista močna oseba, ki se zbudi zjutraj v svojem bolečem telesu. Vi ste tisti, ki gre vsak dan z nasmenoh v nov dan, kljub bolečini in solzam v katerih ste zaspali.
Čudoviti ste prav takšni kot ste in v sebi verjamem, da ste bolj močni kot si mislite. Poglejte se v ogledalo, nasmehnite se sami sebi, če se vam danes še ni nihče in povejte si, da ste lepi, da ste čudoviti takšni kot ste. Povejte si sami sebi na glas, da ste zmagovalci svojega življenja in da se ne boste vdali. Ker to je vaše življenje, vaše telo, ki vas nosi naokoli. Zato pazite s kakšnimi besedami ga hranite. In vsaka vaša brazgotina, če jo imate, vsaka vaša strija ima svojo zgodbo, ki govori o tem, kako ste še vedno tukaj, kako vas ni podrla na tla.
Verjemite vase, saj jaz verjamem v vsakega borca, da zmore. Čeprav se včasih življenje zdi resnično krivično, nam ravno tisti težki deli našega življenja dajejo tiste najbolj pogumne zgodbe, da jih lahko delimo naprej in pokažemo drugim, da niso sami.
Bravo Špela, za vzgled in vzor vsem nam, ki mislimo, da je življenje težko, krivično.
V resnici pa se sploh ne zavedamo, da nam ni nič hudega, saj smo zdravi, siti, imamo streho nad glavo, živimo svoje življenje tako kot ga sami želimo.
Bogumno in z optimizmom naprej.
Najlepša hvala za tako lepo in spodbudno sporočilo. Želim vam vse lepo in tudi vam pogumno naprej v vašem vsakdanu.