LJUBITI IN BITI LJUBLJEN…med boleznijo

Vsi umiramo, se bodo nekateri začeli govoriti pri sebi, ko bodo začeli z branjem naslova. Res je, vsi umiramo in vsi bomo umrli. A kaj, če veš to vsak dan in veš, da umiraš hitreje kot drugi, saj te vsaka bolečina v tvojem telesu vsak dan opomni na to? Kaj, če kljub vsem bolečinam želiš uživati v življenju? Ko si se že odločil, da te bolezen ne bo ustavila pri uživanju v življenju, a te tisti špik-špik pri srcu opomni, da moraš upočasniti sebe in življenje, da ne moreš biti kot drugi? Pogledaš okoli sebe, potreboval si samoto, šel si globoko v gozd, ker veš, da tam ne bo nikogar, sesedeš se na tla in poskušaš sam sebe umiriti, umiriti svoje bitje srca in bolečino, saj te je v tistem trenutku vseeno strah, da boš umrl tam in sedaj, sam, čeprav si si v življenju zadal, da se ne boš zaljubil, da ne boš dovolil, da kdo trpi ob tebi in te vidi kako se mučiš s svojimi zadnjimi močmi, za svoj zadnji vdih, ko se bo zgodil?

 

V življenju sem nihala med dobrimi dnevi in slabimi, tistimi med katerimi bi najrajši izginila, postala nevidna in med tistimi, pri katerih bi se najrajši postavila na sredo ulice in kričala na ves glas »tukaj sem, zlomljena, a vseeno si zaslužim biti ljubljena in ljubiti, pa čeprav se moji dnevi iztekajo«. No, v večini so zmagali tisti dnevi, ko sem res postala nevidna, saj nisem želela, da še kdo trpi z menoj, ob meni.

 

Ko sem prešla iz otroškega na odrasli oddelek bolnišnice, je bil to zame nov svet. Navajena sem bila nedolžnih otroških obrazov, nasmejanih, z iskricami v očeh, kljub vsem aparatom na katere smo bili priklopljeni. Invalidski vozički in stojala na katerih so žvenketale stekleničke za infuzijo, nas niso ustavile od tega, da bi se imeli lepo, da ne bi uživali v svojih dneh, pa čeprav je bilo to samo na bolnišničnem hodniku. Spominjam se sebe na samem začetku bolezni. Moje roke so bile zatečene, boleče in komaj sem jih premikala. Potem pa je prišla bolnišnična vzgojiteljica z vso svojo opremo, barvicami, škarjami, barvnimi listi papirja in vsa bolečina, ves tisti vonj po razkuženi sobi je izginil v trenutku. Bila sem spet otrok, ki se ni bal ničesar, ki je pozabil na to, da ima na obeh rokah kanale, kateri so priključeni na infuzijo in sem se veselo lotila ustvarjanja. Pozabila sem na to, da sem bolna v tistem trneutku, saj sem delala tisto v čemer sem uživala in tako z lahkoto sem odmislila vso bolečino, vsa zdravila, ki so me še zjutraj pognala v slabost, na vsak cikel kemoterapije, ki mi je povzročal vse večje izpadanje las. Takrat sem videla pred seboj samo vse za ustvarjanje in točen cilj svojega izdelka. V večini sem svoj izdelek tudi dokončala, a bili so tudi dnevi, ko sem preprosto prosila bolnišnično vzgojiteljico za pomoč pri izrezovanju, ker so bile otroške škarje pretežke zame. Prosila sem jo, če mi lahko ošili barvico, saj so moja zapestja bila zatečena in vsak krožni premik je povzročil še več bolečine. A ni me bilo strah prositi za pomoč, ni me bilo strah tiste krivde, da ne zmorem sama in potrebujem, nekoga, da mi pomaga.

 

Odrasli oddelek pa je bil nekaj drugega. Moj prvi vtis so bili žalostni obrazi, obrazi zakopani v telefon ali pred televizijski ekran. V njih ni bilo veselja, razen pri pogovoru preko telefona, kjer je bil na obrazu narisan nasmešek, če je klicala prava oseba, a že ob odložitvi telefona se je na obrazu spet narisala žalost. Bil je drug svet, kjer se je vsak brigal zase in kakšni večji pogovori so bili odveč. Napetost je bila kot, da smo si sovražniki med seboj in ne, da se bojujemo proti nečem kar nam poskuša vzeti življenje. Nekatere sestre so bile prijazne, trudile so se pomagati, a večina je pomoč zavrnila, saj smo vendar bili odrasli in nismo želeli pomoči od nikogar z mislijo »odrasla sem, to morem narediti sama, pa če me bolečina ubije«. Nekatere sestre pa so dajale tudi občutek, kot, da smo odveč, da ne bo vedno v življenju nekdo ob nas, ki bo poskrbel za nas in nam priskočil na pomoč.

 

Spominjam se dekleta, takrat je bila stara okrog 22. Bila je na invalidskem vozičku, ker je bila malo pretežka in njeno telo je že tako oteževala revma, s katero se je borila že več let. Nikoli je ni bilo strah prositi za pomoč in sedaj je bilo ponovno odvisno katera sestra je bila v službi, ko je potrebovala pomoč. Nekatere so ji z veseljem pomagale, se tudi med potjo na stranišče pogovorile z njo in njen smeh se je razlegal po hodniku. Spet druge so jo po njihovem poskušale postaviti na realna tla, medtem, ko so ji pomagale na voziček in so bile same prešibke, da bi to delo zmogla ena, zato je na pomoč morala poklicati drugo sestro za pomoč. Takrat se je v tem dekletu vse zaprlo, njen obraz je bil žalosten, z jezo v očeh, medtem, ko je poslušala pridiganje sester, da bo morala shujšati, da bo morala na dieto, da bo lahko sama vstala iz vozička, čeprav njena težava sploh ni bila teža, ampak revma in bolečine povezane z njo. Njen dan je bil s temi besedami vedno uničen. Preostanek dneva je preživela v postelji in prosila za plenico za odrasle, samo, da ni bila več v »napoto« in sestre niso imele dela z njo.

Zaradi bolezni sem vedno videla sebe kot nekakšno breme staršem. Prepričana sem bila , da  sem z boleznijo povzročila veliko težav, skrbi in dodatnega dela. Ob tistih najhujših zagonih, ko sem ponovno pristala v bolnišnici, sem si zadajala težke besedne udarce, da si ne zaslužim ljubezni, ker s svojo boleznijo prinašam samo breme drugim, ker se mi z mojo boleznijo tako ali tako izteka čas in zakaj bi nekomu nakopala to breme, da se zaljubi vame, potem pa me mogoče zelo hitro izgubi zaradi bolezni? Zakaj bi nekomu privoščila trpljenje z menoj, če še sama sebe večkrat ne prenesem, še posebej, ko so bolečine prevelike in bi najraje videla, da me ne bi bilo več. Nekaj tako lepega, kot je resnična ljubezen pa res ne morem uničiti s svojo prisotnostjo, sem si mislila. Le zakaj bi se zaljubila, če pa se moj čas izteka hitreje in ko vem, da morda ne bom nikoli doživela vsega kar si želim?

A z ljubeznijo je tako, kot med prehodom otroštva v odraslost. Ni pomembno ali si zdrav ali bolan, reven ali bogat, vsak izmed nas si zasluži ljubezen, biti ljubljen in ljubiti.

Sama sem srečala svojo pravo ljubezen med svojim najhujšim bojem, tistim bolečim, z veliko »prijateljice« depresije prisotne, čeprav sem se na zunaj smejala in vedno bila tukaj za druge. Za seboj sem imela dva »razmerja«, kjer sem si želela biti spet kot tisti otrok, ki je lahko brez težav priznal, da potrebuje pomoč, da ne zmorem sama vsega. A naletela sem na tisti odrasel pristop, kjer me je večino časa pospremila beseda »kako ne zmoreš tega sama? Kaj pa, ko mene ne bo tukaj, kdo ti bo pomagal?«

Potem pa je prišla tista prava ljubezen, kjer je že na začetku bilo vse drugače, pomešano, ko se sploh nisem zavedala kaj se dogaja in voila, bila sem zaljubljena. Na začetku je bilo vprašanje ali si pustim ljubiti ali pustim strahu, da zmaga, da me vrže nazaj v samoto, ker sama mislim, da si ne zaslužim sreče, ker imam s seboj drugačno »breme« kot tisti zdravi.

Minilo je kar nekaj časa,  predno sem se začela zavedati, da sem samo jaz tista, ki se je ovirala na poti do sreče. Sama sebi sem gradila nepotrebne zidove, skrivala sebe za nasmehom, čeprav je znotraj bolelo. Nisem se želela zaljubiti, saj sem se zavedala, da mi bo lažje zapustiti ta svet, če ne bom srečna. No, pa sem se.

Čutila sem strah in pred seboj videla vse tiste zagone in hospitalizacije v bolnišnici, vse solze staršev, vse izgubljene trenutke, ki sem jih zamudila in vse, ki jih mogoče še bom.

A s pravo ljubeznijo je prišlo tisto spoznanje, pred katerim sem si sama zatiskala oči, česar me je bilo strah. Ljubezni ne izbiramo, prava ljubezen združi dve duši skupaj, tisti dve močni duši kateri bosta skupaj zmogli vse, ne glede na to, kako težko bo na trenutke. Eden bo močnejši člen, drugi šibkejši, a ob podpori drug drugega se zmore vse.

Vsi smo vredni ljubezni, vsi smo vredni prijaznih besed, tudi, če si to ne priznamo. Življenje in ljubezen sta dve najlepši stvari, ki se nam lahko zgodita. Strah pa je tisti, ki nam vse prevečkrat kravžlja živčke in nas poskuša prepričati v nekaj nasprotnega kar si želimo. Strah je tisti, ki ustavi življenje, a le če mu sami pustimo. Ko se odločamo o nečem v življenju, ne pustimo, da strah prevlada. Delajmo odločitve na svojih upanjih in tem kaj si resnično želimo in delajmo na tem.

Kadar zboliš in veš, da boš z boleznijo živel do konca svojega življenja, se strah v nas kar naseli. Porajajo se nam dvomi, osamimo se, saj je to kot naš obrambni mehanizem. Ljubezen pa nas rešuje. Ni vedno lahka, tega ne bom rekla, a je vredno vsakega trenutka posebej, ne glede na to, koliko časa imamo še pred seboj. Ne delajmo odločitev na podlagi tistega drugega, saj le sami vedo koliko zmorejo prenesti. Če je strah nas, je njih še toliko bolj, a tukaj nismo v igri samo mi, na kar radi velikokrat pozabimo. Med boleznijo na plano pride vse slabo, tudi tisto za kar niti sami nismo vedeli, da je tam, da obstaja in takrat je strah v nas še večji… kaj pa, če ne bo zmogel/zmogla? Kaj, če nas zapustijo ob prvi slabi stvari? Kaj pa, če?

Kaj pa, če ostane? Vedno je veliko teh »kaj pa, če« in ti nam preprečujejo, da bi bili resnično srečni, saj vedno mislimo preveč v prihodnost in ne uživamo v teh trenutkih, ki so tukaj in sedaj. Zavedati se moramo, da vsi ne bodo vedno močni, da bi ostali ob nas, a veliko bo takšnih, ki bodo. Tudi njim je potrebno dati to priložnost, da sprocesirajo vse dogodke, jim dati čas, da razmislijo, čeprav bi mi sami najrajši takrat kričali in zahtevali, da se vse zgodi v trenutku.

Ljubezni ne moremo preprečiti da se zgodi. Tudi v času bolezni ne. Bolni ljudje niso nič manj vredni ljubezni in vseh stvari, ki si jih želijo. Ovire so tako pri zdravih kot bolnih, slabi dnevi pa tudi. Zakaj bi torej sploh delali razliko med bolnimi in zdravimi, ko pride do ljubezni?  

Sama sem gradila zidove tudi, ko jih je on podiral. Trpela sem v sebi, ker me je bilo strah, ker sem bila tako drugačna od ostalih, strah, da ne bom dovolj dobra, da bom breme. Ker sem razmišljala samo o tem »kaj pa, če bo jutri spet takšno poslabšanje, da bom pristala v bolnišnici? Kaj pa, če je jutri moj zadnji dan?«

Tisti pravi ljubezni ne bomo nikoli v breme. Seveda bodo slabi dnevi, a kdo jih nima. Potrebno je samo najti takšno ljubezen, kjer smo lahko spet kot otroci, kjer lahko brez slabe vesti priznamo, ko nekaj ne zmoremo več in na glas priznamo, da potrebujemo počitek. Najti moramo takšno ljubezen, kjer nas ne bo strah povedati kdaj nas kaj boli, kdaj se ne počutimo v redu, kdaj potrebujemo pomoč. No, jaz še nisem popolnoma na čisti točki z vsem, a mi gre dosti bolje. Z vsakim dnem bolj sem hvaležna, da sem lahko spet kot tisti brezskrben otrok, ki prizna, kdaj se ne počuti v redu in da ne zmorem odpreti niti zamaška stekelnice sama na težek dan. Brez obsojanja seveda. Včasih je bil to zame kot bav bav. Jezna sem bila nase, če nisem mogla odpreti zamaška sama in hkrati me je bilo sram priznati, da ne zmorem narediti sama niti tako osnovne stvari.

In ja, kaj pa, če je jutri vaš zadnji dan? Kaj bi torej storili danes zase? Bi se zaprli med štiri stene ali pa bi želeli doživeti vse o čemer sanjate, brez strahu?

Sama se zavedam, da mogoče ne bom doživela vsega kar si želim in zamišljam, da se mi bo zgodilo v življenju. A s pomočjo ljubljene osebe sem se naučila, da je pomembno uživati tukaj in sedaj, v tem trenutku in to brez slabe vesti. Potrebno je biti otročji na trenutke, divji in si upati narediti ravno tisto, česar nas je najbolj strah.

Bolezen ni izgovor, da ne sledimo svojim sanjam, da dosežemo tisto kar si želimo. Mogoče nas bo malo upočasnila ali pa bomo ustvarili drugačne cilje zase, saj nam tisti niso bili namenjeni. Mogoče pa nas čaka še kaj boljšega na drugačni poti, saj nas življenje sili, da bolj uživamo, si upamo narediti več, ko vemo, da se nas čas izteka, čeprav temu ne bi smelo biti tako. Vsak izmed nas bi si moral upati živeti življenje kot si ga želi zase. Zame je to življenje lažje v dvoje, z veliko »otročjega« obnašanja in spontanih trenutkov. Za nekatere so to iskrena prijateljstva, starši. Moji cilji so bili včasih drugačni, vse je moralo biti po načrtih, premišljeno in življenje je teklo mimo mene, brez, da bi ga zares živela.

Zdravi ali bolni, uživajte v življenju. Uživajte v ljubezni, ki vas dela noro, sproščeno, ljubljeno in zaželjeno, kjer ste lahko spet kot otroci, v tistem duhu, da vas ni potrebno biti strah povedati in priznati, da ne zmorete vedno vsega.  Kjer se počutite zaželjeno in ne v napoto. Uživajte v trenutkih, ki so za vas pomembni in nepreceljivi. Uživajte brez strahu in z veliko poguma, bodite divji, če to čutite. Bodite mirni, jokajte, smejte se. Predvsem pa v svoje življenje spuščajte ljudi, ki vam pomagajo in dovolijo, da ste točno takšni kakršni si želite biti. Če ne zmorete biti resnično vi, med ljudmi med katerimi ste, potem to niso pravi ljudje za vas. Ker vi morate biti resnično vi, z vsemi slabimi in dobrimi trenutki, če želite biti srečni v življenju in kjer se nahajate. Vsi mi imamo pravico biti srečni v življenju, v ljubezni, ne glede na to kdo smo.

Komentiraj, deli svoje misli

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja