Maske našega vsakdana

»Le katero bi izbrala danes? Ne počutim se ravno, da bi bila nasmejana, a moram izgledati, da sem vsaj malo vesela.« »Žalostna sem in v sebi čutim praznino, a vsi pričakujejo, a bom danes polna energije, saj je to moj dan.« »Tako zelo sem jezna, kričala bi najrajši, zmešalo se mi bo v službi, tega ne zmorem več, dala bom odpoved, pokazati moram kdo sem jaz v resnici. Ne, ne zmorem še, nase bom dala tako kot vsak dan svojo masko z veselim nasmehom, tako ne bo nihče videl, da znotraj razpadam in vrem od žalosti in jeze hkrati.«

Koliko takšnih dni imamo ljudje v resnici? Ko se počutimo popolnoma drugače, kot prikazuje naš obraz in govorica našega telesa, saj ne želimo in včasih ne smemo razočarati drugih. Kolikokrat nosimo masko opore in moči za druge, saj smo vedno tukaj, ko nas potrebujejo, pod našo masko pa razpadamo sami? Kolikokrat nosimo masko veselja, ko bi se najrajši sesedli na tla, se nekam skrili in samo jokali, ker preprosto ne zmoremo več?

Ljudje smo še vedno narejeni tako, da v večini želimo ugajati drugim, jih ne želimo razočarati. Stojimo bližnjim ob strani, ker se to pričakuje od nas, a nihče ne vidi nas, naših obrazov. Drugim povijamo rane, medtem, ko sami krvavimo, dajemo dobro energijo drugim in nase vlečemo kot magnet njihovo slabo, samo, da bi se oni počutili bolje, ker »saj se mene ne bo prijelo, name to ne vpliva, ker sem že navajen/a tega«. 

Ljudje se še vedno bojimo ali pa enostavno ne želimo pokazati svoj pravi obraz, svojo voljo, pa naj bo to v vsakdanjem življenju, za nekatere se to dogaja v službi in kasneje prinesejo to slabo energijo domov, kjer jo sami ne znajo predelati in se iz dneva v dan nabira v njih, ali pa je partner ali kakšen družinski član tisti, na katerega bo letelo vse. Saj ne, da komaj čakamo, da pridemo domov in stresemo vso jezo na partnerja, a v nas je vrelo skozi cel dan ali pa se je nabiralo v nas kar nekaj časa kot vulkan in potem izbruhnemo. Naš partner ali družina so potem kot nekakšni naši blažilci. Tam so, poslušajo, trpijo z nami, včasih se to izteče dobro, včasih ne.

Sama sem začela nositi različne »maske« že zelo zgodaj, tam nekje po 10 letu starosti. Zaradi bolezni sem se spreminjala tako telesno kot na videz. Otroci so me pogosto zbadali zaradi mojega videza. Zaradi jemanja kortikosteroidov, sem se močno zredila, a bolj kot to, bila sem napihnjena kot balon, ki bo ravno počil. Imela sem različne nadimke kot so »hruška-debeluška, bajsa, balonček, cekinček ali pleško, zaradi posameznih delov na glavi, ki so bili brez las in se je videla moja pleša. Na začetku sem velikokrat imela še v šoli solzne oči in kmalu sem bila tudi jokica.« 

Na začetku me je še vse to prizadelo in sem svoja čustva še kazala, a iz dneva v dan sem ob zmerljivkah nadela nase pogumen obraz, delala sem se kot, da mi ni mar za njihove besede, doma pa sem vedno na vprašanja kako je bilo v šoli, kaj smo delali odgovorila »v redu, dobro, nič«. Starša sta me od začetka še spodbujala, naj bom močna, pogumna. A nikoli nista pozabila na besede »vedno pomagaj drugim«, »ne žali druge«, »če ti reče kdo kaj slabega, se ne postavi na njihovo raven, ampak odkorakaj stran«. 

A v meni je tako že takrat nastajala praznina, ki sem jo skrivala za veselim obrazom. Ob slabih besedah sem se obrnila in odšla stran s sklonjeno glavo.

 Od otrok nisem mogla pričakovati, da se bodo do mene obnašali normalno, saj za njih nisem izgledala normalno. Za njih sem bila posebna, kot bi bila iz drugega planeta. Poleg tega pa niso vedeli kaj prestajam v bolnišnici in skozi kaj grem. Za njih sem bila nekdo, ki ga ni bilo veliko z njimi, ki ima zaradi svoje odsotnosti privilegije pri določenih predmetih, nekdo, ki je njim postal tuj, ki ni več spadal v njihovo družbo in tista že sklenjena prijateljstva. 

Praznina, žalost in osamljenost v meni sta naraščala z vsakim dnem. V meni je bilo tudi veliko jeze, a vsak dan, sem poskušala v šoli nadeti masko poguma, pokazati, da mi ni mar za njihova zbadanja. In šlo mi je kar dobro, večino časa, ki sem ga preživela z njimi. In tako je ostalo skozi vsa leta osnovne šole. 

Ob vsakem neljubem dogodku, ob vsaki poniževalni besedi, če sem le lahko, sem ohranjala obraz bojevnice. Odločena sem bila, da se jim ne bom kar tako vdala, ampak bom kljub vsemu kar sem čutila, pred njimi vesela, nasmejana. 

Starši, zdravniki, psihologi, vsi so mi skozi leta govorili, naj bom pogumna, naj bom močna, naj vztrajam. In tako sem skozi leta, ko sem odraščala in kljub vsem dogodkom, ki so se mi zgodili, ugotovila, da je marsikdaj lažje nadeti pozitivno masko nase, kot pa v resnici povedati kaj čutim, kako se počutim. 

Kadar sem čakala tisti petek, ko je zdravnik stopil v mojo sobo in me vprašal kako se počutim, sem si vedno nadela nasmeh, veselje na obraz, čeprav me je bolel vsak košček mojega telesa in sem se komaj premikala. A če sem pokazala veselje, je bilo vedno več možnosti, da bom lahko kljub vsem slabim izvidom odšla domov za vikend.

V srednji šoli sem si vsaj na začetku leta nase nadela vesel obraz, pozitivo, samo, da me ni kdo spraševal preveč stvari. Še rajši pa sem gledala v tla, saj je včasih maska razpadla in nisem več mogla skrivati žalosti, jeze, da sem tako drugačna od drugih. 

Doma sem bila večino časa tiho, pritoževala se nisem in sem stvari držala rajši v sebi. Kadar sem srečala ljudi zunaj, sem se vedno nasmehnila, jih lepo pozdravila in v trenutku, ko bi odšli mimo mene, spet pogledala v tla, kjer sta se na mojem obrazu preplavljali maska žalosti in veselja, odvisno od tega kam sem bila namenjena in koga sem srečala.

Ob očetovi smrti se mi je skozi leta nabralo toliko izkušenj z nošnjo mask, da sploh nisem več znala izražati pravilno svojih čustev. Nadela sem si masko poguma, močne volje in pred ljudi skoraj nisem jokala. Ker nisem smela pokazati kako prizadeta sem, saj sem bila že naveličana vseh besed »boga si, saj bo bolje, težko je sedaj, a tudi skozi to boš šla, uboga ti, vedno te nekaj udari, kar pogumno naprej«.

Skozi leta sem bila tako zelo navajena nositi različne maske zunaj in doma, da preprosto nisem več znala biti jaz jaz. Svoja čustva sem skrivala tako dolgo, tako globoko, da to nisem bila več jaz. V sebi sem bila odločna kaj vse bom komu povedala, kaj vse bom naredila, da se bom postavila zase, a ko je prišel čas za to, sem si ponovno nadela masko, ki je ugajala vsem, preprosta oseba, tista, ki je ubogala, ki je močna in zmore vse.  

Moje maske so počasi začele padati, ko sem odšla v tujino. Tista prelomnica je bila, ko sem zapustila staro okolje, ko sem za seboj pustila vso toksičnost kraja in ljudi. V tujini pa sem lahko bila jaz jaz, s prvimi vtisi na ljudi, z vsemi mojimi napakami. Gradila sem na svoji samozavesti in počasi odlagala maske in se spraševala, zakaj nisem tega naredila že prej? Kaj me je oviralo toliko časa v življenju, kaj me je pripeljalo do tistega strahu, da nisem znala biti več jaz? Zakaj sem v sebi nabirala ta strah in izgubila toliko lepih trenutkov, jim pustila, da gredo mimo mene, samo zato, ker me je bilo strah biti jaz? Kaj se dogaja v življenju vseh nas, da je potrebno nositi toliko mask in preprosto ne zmoremo večina nas biti več tisto kar smo v resnici?

Odlaganje mask je težko in dolgotrajno delo, prav tako kot vse ostalo, ko delamo na sebi. Za nekatere je to mesečno delo, za nekatere pa lahko traja še dolga leta. Večina izgublja bitko s svojim pravim jazom v službi, ki mu ne odgovarja, med ljudmi, ki ga ne spoštujejo, druga stran pa pričakuje ravno to. Mnogi izgubljajo svoj pravi jaz med prijatelji, ko povzamejo drugačne navade, si ne upajo več biti tisti preprosti, zabavni, saj bi izpadli iz družbe. Mnogi si ne upajo pokazati svojih resničnih čustev, saj je to v današnji družbi nesprejemljivo, še posebej, če si moški. Mnogi izgubljajo svoj jaz pod masko, saj je danes lažje prikimavati nekomu, kot pa biti posameznik zase. 

Biti individualist, biti samo ti je tako čudovito. In mnogi med vami se tega še vedno ne zavedate kako lepi ste, ko ste preprosto vi. Čez dan se trudite, da bi ugajali drugim, pozabljate pa na svoje vrednote, nase, da ste vi vredni, da morate prvo ugajati sebi, saj le vi živite v vašem telesu. Noč pa prinese svojo moč samote, ko se večina nas sprašuje »kaj nam je treba tega bilo«? 

Biti samo ti, je edinstvena stvar, ki je samo tvoja. Samo ti si tisti, ki lahko da sebi vse, ki skrbi zase. Ti si tisti, ki rasteš in se učiš, živiš. In samo ti si tisti, ki lahko sebi daje dovoljenje, si ukazuje, to je samo tvoja moč. 

Odloži maske, ki jih nosiš s seboj vsak dan. Biti ti je bila edinstvena stvar, ki ti je bila dana ob rojstvu. In tako je še danes, predno ti je svet začel narekovati kako živeti, kaj delati, kako se oblačiti, kaj jesti. Delaj kar čutiš v sebi, kar te veseli in ne tisto zaradi česar se počutiš slabo, v dvomih, ali delaš prav ali je ta stvar res zate. 

Ljubi sebe, ljudi svojo edinstvenost, svoje življenje. Odstrani iz svojega življenja vse negativno, vse kar ti vsakdan narekuje, da si vse drugo, samo pravi ti ne. Prenehaj sebe žalostiti in raniti s stvarmi, ki te ne ženejo naprej, ki te omejujejo. 

Bodi ti, unikaten/unikatna, edinstven/a. Brez maske, samo ti.