📍Otrok zboli za rakom pri 2 letih. Naš odgovor: Nemogoče! Otrok je premlad za takšno bolezen, vse življenje ima še pred seboj. Rak je bolezen odraslih, tistih, ki preveč pijejo, kadijo, ki jedo nezdravo, so izpostavljeni soncu.
📍Brezdomec ali brezdomka na cesti drži pred seboj na kartonu napisano, da je na cesti, ker je izgubil/a delo, da nima doma, ker ni mogla več plačevati, saj je zaradi bolezni izgubil/a delo: Gremo mimo, saj so za nas brezdomci ničvredni. Sigurno so izgubili službo po svoji krivdi, so leni, ne da se jim delati, če jim dam denar, ga bodo sigurno zapravili za alkohol in ne za to, kar imajo napisano na kartonu.
📍Družina živi v napol razpadojači hiši, saj sta oba starša bolna. Pripada jim nekaj socialne pomoči za njiju in za njihove tri otroke. Naš odgovor: kaj pa jima je bilo potrebno imeti toliko otrok, če sta vedela, da jih ne bosta mogla preživeti. Zakaj pa nista prej bolj gledala na denar, si našla boljšo službo?
📍Ženska ali moški parkira na mestu za invalidne osebe. Na armaturno ploščo položi nalepko, katero dobi ob kvalifikaciji za invalidno osebo. Izstopi iz avta, brez problemov. Ne šepa, ne kaže, da je na kakršenkoli način bolna. Nima invalidskega vozička, ne potrebuje berglje za podporo hoji. Naš odgovor: sigurno si je izposodil/a to nalepko nekje ali pa si jo je sam/a natisnil/a, ker je prelen/a, da bi parkiral/a nekje drugje. Saj ni nič narobe z njim/njo, izgleda čisto normalno in zaseda prostor tistim, ki ga res potrebujejo.
📍Vidimo osebo na vozičku. Brez problema vijuga sem in tja med množico ljudi. Nekateri se prijazno umaknejo, nekateri hodijo brezvestno naprej. A ta oseba je vseeno nasmejana, ne jezi se na druge in potrpežljivo išče najboljši izhod zase. Naš odgovor: Ubogi/uboga, če bi bil/a jaz na njegovem/njenem mestu, bi si že vzel/a življenje. Zmešalo bi se mi, če ne bi mogla nikoli več hoditi, iti v diskoteko, na morje. Joj, pa da ne bi mogla več teči. Oh, kako grozno mora biti to življenje.
Ljudje imamo v življenju še vedno prehitro predsodke o drugih. Prehitro sodimo in si ustvarjamo zgodbe samo o tem kar vidimo, ne potrudimo pa se, da bi želeli dejansko slišati njihove zgodbe, zgodbe tistih, ki potrebujejo nekoga, da bi jih poslušal, slišal njihovo plat.
Otroci zbolevajo za rakom in drugimi neozdravljivimi boleznimi, ki naj bi bile »samo odrasle«. Zadnje mesece prebiram zgodbe različnih ljudi, pravih borcev, ki želijo biti slišani in jim na pomoč priskočijo ravno tisti, ki imajo najmanj, a največje srce. Kakšna bolj odmevna in srce parajoča zgodba doseže televizijske ekrane in kakšen bolj bran časopis pri nas. A tega je mogoče le 1% na mesec.
Brezdomci so za nas vedno odveč. So nekaj kar daje vsakemu mestu posebej tisti »grenak priokus«, tisti »grdi« izgled mesta, saj po mnenju veliko ljudi kvarijo izgled. Nekatere zgodbe brezdomcev so preverjene, nekatere ne. Nekateri izmed njih bodo dobljeni denar resnično porabili za alkohol, a vseeno je med njimi tudi veliko takšnih, katerih zgodbe napisane na majhnem kartonu so resnične. A vseeno je najlažje vse brezdomce metati v en koš. A o tem se ne govori na veliko, ker ne štejejo.
Družine, ki živijo v napol razpadajoči hiši z večjim številom otrok, je tudi najlažje soditi. Večina jih svoje zgodbe rajši zadrži zase, saj ne želijo biti v očeh drugih še bolj ubogi ali še bolj očrnjeni. Večina ljudi je navajena prvo obsojati in pogledati stran, in le malo je takšnih, ki se potrudijo, da slišijo pravo plat zgodbe, četudi morajo za to prvo zgraditi zaupanje družine. Mogoče sta starša imela oba zelo dobre službe, mogoče otrokom ni nikoli nič manjkalo, mogoče je bilo vse v redu, dokler… dokler te bolezen ne vrže v drug svet realnosti, ti vzame vse kar si poznal, ti vzame dostojanstvo, ki si ga imel in te spremeni v drugačno osebo. In spet je le nekaj takšnih, ki si bodo vzeli čas in želeli slišati zgodbo, tisto resnično.
Na svetu je ogromno različnih bolezni in veliko izmed njih je nevidnih bolezni. Ljudje, ki se borimo z nevidnimi boleznimi še nismo manjvredni, nismo leni. Leta in leta se trudimo, da mogoče pridemo do tiste modro bele nalepke, ki bi nam vsaj malo olajšala naš vsakdan. Ponižujemo sami sebe pred tri člansko komisijo, ki odloča o naših življenjih, na podlagi tega kar sliši in vidi, a ne na podlagi tega kar mi doživljamo in skozi kaj gremo vsak dan. Deležni smo različnih opazk, če izberemo bližnjico, saj izgledamo normalni. A vsaka bolezen ni vidna in tiste najbolj uničljive bolezni so tiste nevidne bolezni. A o tem se ne govori veliko. O tem se ne piše na prvih straneh revij.
Ko vidimo mlajšo osebo na invalidskem vozičku, mogoče brez ene noge ali roke, si mislimo pri sebi različne zgodbe, kaj se jim je zgodilo. Gledamo njihove nasmehe, kako so srečni in jih obsojamo zato, ker živijo svoje življenje naprej. Ne pomislimo na to, da so nekateri mogoče na invalidskem vozičku že od rojstva in drugačnega življenja ne poznajo. Ne pomislimo na to, da je njihova volja do življenja močnejša od tistega kar se jim je zgodilo. Ne pomislimo na to, da imajo še celo življenje pred seboj in da jih njihova močna volja usmerja proti ciljem. Ne, prvo vidimo slabo, saj je miselnost večina ljudi še vedno, da če ti manjka kakšen ud oziroma si na invalidskem vozičku, potem je tvojega življenja konec.
Berem zgodbe, berem komentarje na takšne zgodbe. In takšnih in drugačnih zgodb je na tisoče in tisoče. In boli me pri srcu, da imajo nekateri ljudje še vedno tako majhno srce, tako malo veselja do življenja, da vedno vidijo slabo v vsem. Berem različne naslove v različnih revijah na internetu in si mislim, »vau, končno bo spet ena dobra zgodba dosegla večje občinstvo in mogoče spremenila nekaj ljudem mišljenje o njihovem življenju, obnašanju«. In odprem, vesela, da bom videla da se je slovenska revija, mogoče kakšna televizija končno odločila napisati eno srčno zgodbo. Razočaranje je veliko, saj zadnje čase vidim, da naše revije, da o televiziji sploh ne govorim, poroča več o tragičnih in srčnih zgodbah iz tujine, kot pa, da bi poročala o naših zgodbah, zgodbah Slovenskih ljudi. Ali naše zgodbe ne štejejo? Zakaj si slovenski trg revij zatiska oči pred našimi zgodbami in rajši objavlja zgodbe tujih ljudi, če pa se takšne iste ali podobne zgodbe dogajajo pred našim pragom? Kdaj bomo prišli na vrsto mi vsi in vsi tisti, ki v Sloveniji potrebujejo naš glas in kaj se pravzaprav mora zgoditi, da bomo končno na prvem mestu? Zakaj se vedno srčni mali ljudje zavzemajo za tiste, ki potrebujejo glas? Čeprav še hvala bogu, da imamo takšne srčne ljudi, ki pri nas vedno stopijo skupaj in se borijo za druge.
Vsak rad prebere kakšno zgodbo iz tujine, vsak rad prebere trače slavnih. A zato so namenjene revije, ki zbirajo zgodbe slavnih. Revije, ki pa bi morale delovati v dobrobit nas, pa mesečno objavijo mogoče dve srčno borbeni zgodbi iz Slovenije, ostalo pa sledijo tuje zgodbe, ker je nekdo že trikrat premagal raka nekje v tujini in je sedaj vzor drugim. Takšne zgodbe se dogajajo pred našim pragom, mogoče celo pri našem sosedu, torej zakaj je vedno boljše tuje kot pa domače? Zakaj je tuja zgodba vredna več kot pa naša?