Posvojenost, beseda in dejanje, ki ga vsak doživlja drugače. Tema, o kateri se še vedno govori premalo, čeprav je na tisoče otrok, ki čakajo na svoj »za vedno« dom in na tisoče staršev, ki hrepenijo po tem, da lahko stisnejo v objem bitje in rečejo »na varnem si, tukaj je tvoj dom in komaj čakam, da doživiš vso to ljubezen, ki jo hranim prav zate.«
Sama sem vedela, da sem posvojena že od samega začetka, ko sem se zavedala, kaj pomeni biti posvojen. Vsak posvojeni otrok doživlja svojo zgodbo drugače. Nekateri izvejo to, da so posvojeni že v zelo zgodnjih letih, nekateri kasneje v najstniških letih, ko se počutijo izgubljeni in začnejo spraševati vedno več vprašanj in čutijo, da nekaj ni v redu. Ja, posvojeni otroci čutimo to, saj se v nas razvija vedno več vprašanj, na katere ne poznamo odgovora, določene stvari nam niso smiselne in preprosto tisti občutek, da smo pripadali v to skupnost, se včasih razblini in notranji glas nam ne da miru.
Sama sem svojo posvojenost sprejemala kot nekaj običajnega od začetka, pač zgodilo se je. Slišala sem zgodbo zakaj sem bila posvojena, ohranjali smo stike z rejniki in sama sem imela to srečo, da sem našla svoj »za vedno dom« v prvem poskusu. Kot sem zapisala v enem izmed svojih prvih objav, sem otrok dveh mam in dveh očetov. Sama praznujem dva rojstna dneva, saj je dan, ko sem bila uradno posvojena zame kot dan, ko sem se ponovno rodila. Nekateri se obdregnejo ob napisano, da sem otrok dveh mam in dveh očetov, a brez bioloških staršev, tudi mene ne bi bilo in brez staršev, ki so me kasneje posvojili me seveda tudi danes ne bi bilo tukaj.
Žal se še vedno vse prevečkrat zgodi, da tista prva izbira doma za otroka ni tudi zadnja izbira. Na svetu je na tisoče otrok, ki so oddani v posvojitev in zamenjajo tudi po 5 ali več »domov«, predno najdejo svoj stalni dom, veliko pa je tudi takšnih, ki so na koncu že prestari in ostanejo do konca šolanja pri rejnikih ali v drugih državah v posebnih zavodih, sirotišnicah.
Kasneje skozi leta pa se je tudi pri meni pojavila kriza identitete. Bolj kot sem odraščala, bolj kot sem dojemala svet okoli sebe, več sem imela vprašanj. Vse več se je pojavljajo tistih vprašanj »zakaj?«. Vse te zakaj, je začela spremljati jeza, ki je na momente vrela v meni, se nabirala in eksplodirala ob prepirih s starši. Emocionalne spremembe so postajale z leti vse večje, krivda je naraščala.
Biti posvojen vsak sprejema drugače. V resnici nas nihče ne more pripraviti na to kaj bomo čutili v življenju, kdaj in če bomo začutili potrebo po tem, da poiščemo svoje korenine, svojo pripadnost, kjer bomo končno začutili kdo smo v resnici. Nihče ne more pripraviti posvojitelje na naše reakcije, ki jih bomo doživljali ob svojih čustvenih izpadih, saj se bo v nas porajalo veliko vprašanj, na katere bomo želeli odgovore. V nas se bo porajal dvom, krivda do staršev, ki so nas posvojili, saj je za nas težko, ki smo vse življenje odraščali z njimi, ki so nam pomagali, da se postavimo na noge, jim pogledati v oči in povedati svoje želje, svojo potrebo, da enostavno moramo storiti to zase in poiskati svoje korenine. Nekateri posvojeni otroci čutijo veliko potrebo po odkrivanju svoje identitete, a so tudi takšni, ki te potrebe nimajo. Tisti, ki so uspešni kasneje pri iskanju svojih bioloških strašev in odkrivanju svojih korenin, ohranjajo neko vez med svetom, v katerega so se rodili, med svetom v katerem so odraščali in med svetom v katerem bi sprva odraščali. Nekateri pa čutijo samo potrebo, da odkrijejo kdo so in so s tem izpopolnjeni in se vrnejo nazaj v svet v katerem so odraščali.
Posvojitelji pa morajo biti ob odločitvi, da posvojijo otroka pripravljeni na psihološke spremembe pri otroku, saj so čustvene spremembe pri posvojenih otrocih pogoste. Kasneje, ko pride otrok do te faze v življenju, da želi poiskati svoje biološke starše, je podpora posvojitelja zelo pomembna. So starši, ki se v tistem trenutku počutijo prestrašeno, saj ne vedo kaj pričakovati. V nekaterih je jeza, saj svojih otrok ne želijo podpirati pri njihovi odločitvi pri iskanju, a sama mislim, da so v tistem trenutku prestrašeni, da bi izgubili to bitjece za katerega so se trudili mesece ali celo leta, da so ga lahko prijeli v naročje in ga sprejeli za svojega. So pa tudi starši, ki brezpogojno podpirajo otroka pri njegovih odločitvah in mu pomagajo, kljub temu, da se zavedajo, da mogoče na koncu ne bo več vse tako kot je bilo.
Biološke mame nosijo to bitje v sebi 9 mesecev, a tudi, če pogledamo iz strani posvojiteljev, imajo le-ti zelo težko delo. Včasih lahko traja mesece ali leta, da pade odločitev v njihov prid, da bodo končno v svoj dom sprejeli novo bitje. Vsak zavrnitveni odgovor jih podre na tla iz katerih se ponovno poberejo in ne obupajo, saj verjamejo, da tudi za njih obstaja bitjece, ki mu bodo dali vso ljubezen. Kot posvojeni otroci in posvojitelji gremo vsi v življenju skozi težka obdobja, ko se nam zdi vse nesmiselno, ko izrečemo marsikatero besedo, ki je nismo želeli.
Iz strani posvojenih otrok in posvojiteljev je situacija težka, a vam dragi posvojitelji rečem HVALA, KER OBSTAJATE. Tisti, ki ste v tej fazi, ko se trudite za vse tiste, ki hrepenijo po svojem za vedno domu, ki hrepenijo po toplih objemih in ljubezni, ki je niso dobili pri svojih bioloških starših, potrebno bo veliko poguma v vsakdanjem življenju. Mogoče boste prelili veliko svojih solz in boste dvomili o svoji odločitvi in zmožnostih, ko vas bo otrok odrival od začetka, saj vas ne bo poznal. Strah ga bo in z odraščanjem bo imel veliko vprašanj, dvomov. A vi boste tisti, ki ga boste pripeljali do te poti, ko se bo sploh lahko vprašal zakaj? Vi ga boste pripeljali do te poti, ko bo imel priložnost, da se poda v svet in poišče svoje korenine. Vem, da vam bo takrat zelo hudo pri srcu, ko bo prišlo do tega dogodka, a to mora storiti. Stojte mu ob strani, močni in z vso ljubeznijo, kot takrat ko ste se borili zanj, saj bo to potreboval v tistem trenutku. Še vedno bo vaš otrok in bo za vedno ostal vaš, ne glede na to kam ga bo pot vodila v življenju. V težkih trenutkih se spomnite kakšen je bil vajin prvi dan, ko sta bila oba nervozna, oba je bilo strah neznanega. V svoj dom ste sprejeli bitjece, ki je v sebi dneve ali leta nabiralo travme s katerimi ste se soočali in ga niste pustili na cedilu takrat, mogoče pa gresta oba skozi te faze ravno sedaj. V svoje življenje ste ali pa boste še sprejeli otroka, ki nima vaše DNK, ne veste kaj vse prinaša s seboj in kakšne zdravstvene težave se lahko pojavijo skozi leta. Delo bo težko, preizkušnje težke in mame se večkrat ne boste počutile kot »mame«, a nasmehi malih bitjec in iskrene oči, ko se boste zazrli v njih vam bodo vedno povedale resnico. Ste več kot le »mame«. Ste bojevnice, tako kot vse mame na tem svetu in skozi vse težke situacije čez katere boste šle, jokate, če morate, potem pa ponosno vstanite in se borite naprej.
Tisti, ki ste že prebrali mojo knjigo Življenje z volkom, veste kako se je »končalo« moje popotovanje o iskanju svoje identite in mojih bioloških staršev. Zakaj »končalo«? Ker moja zgodba še zdaleč ni končana, ker je pred menoj še veliko več kot konec in vsak dan je nova zgodba zase.