Vedno sem vedela, da sem posvojena. Kljub temu, da je bil v tistem času Jugoslavije to tabu tema, sem vedela. Starši tega niso nikoli skrivali pred menoj ali drugimi, čeprav so to nekateri takrat težko razumeli. Glavno, da sem vedela, a dokler sem se resnično zavedala kaj to pomeni biti posvojen, je preteklo kar nekaj časa.
Bila sem zadovoljna s svojim življenjem. Uživala sem v tistem kar sem dobila in imela. Imela sem pravzaprav vse, kar bi otrok moral dobiti že ob rojstvu: toplino, ljubeče starše, iskrene objeme, tisti občutek, da si varen. Otroške travme, ki so se že nabrale do tistega časa in ni jih bilo malo, so se zakopale globoko vame. Bile so skrite, dokler ni prišla tista iskrica, ki je zanetila ogenj in na plano zvlekla vso trpljenje, vso žalost, vse brazgotine, vse travme.
In do 2. ali 3. razreda nisem ugotavljala, da mi nekaj manjka. Saj mi ni manjkalo, a v meni je nekaj vrelo. Tisto nekaj, kar začne vreti pri posvojenih otrocih. Tista želja, oziroma želja po nečem, kar ne poznamo, za nekaj kar sploh ne razumemo zakaj se dogaja, a vendar se dogaja. Pri nekaterih prej, pri nekaterih kasneje. A dogajalo se je in tega nisem znala ustaviti, čeprav so starši in psihologi želeli to moje »nagajivo« obnašanje ustaviti. Večino časa pa so s svojimi »učnimi« metodami pri meni stvari samo še poslabševali.
Moje želje oziroma potrebe po nekem iskanju svojih korenin so se na začetku otroštva kazale na zelo čuden način. Kadar sem bila doma kregana, postavljena v kot ali sem jih dobila nekaj po ta zadnji, sem v jezi začela pakirati svoje stvari in svojim staršem govorila, da bom odšla, da bom poiskala svoje prave starše, ker mogoče mi bo tam bolje. Po navodilih psihologov, ki so sodelovali z mojo družino, je mama morala ob vsakem takšnem »mojem izpadu« pomagati pakirati moje stvari. Bila sem označena kot problematičen otrok, zaradi posvojitve, zaradi bolezni.
Iskala sem varno zavetje, pomoč, na način kakršnega drugi niso razumeli oziroma so razumeli otroško ravnanje kot trmo, prehodno obdobje, ki bo minilo.
Minilo je, za druge. Moj boj zame, pa se je takrat šele začel. Bila sem otrok, ki je svojo žalost, svoje občutke, svojo nepripadnost začel skrivati vase. Ker sem se po vsakem takšnem dogodku počutila še bolj nezaželjeno kot pa sem se že. Ker sem vedela, da sem bila odvzeta biološkim staršem in me kljub drugi priložnosti, niso želeli. In počutila sem se nezaželjeno, ker je moja mala glavica dojemala dogodek pakiranja drugače, kot pa vsi šolani psihologi… počutila sem se nezaželjeno. In želela sem biti slišana in videna na svoj način, ne na način »popolnega otroka«, kakršna naj bi izpadla na koncu psihološke pomoči.