»Opazovala sem ljudi. Družine so si pomagale med seboj in to je bil verjetno eden izmed njihovih letnih dopustov nekje daleč stran od njihovih težav. Otroci so veselo poskakovali naokoli in poskušali pomagati staršem s težkimi kovčki, čeprav jim je bila na koncu najbolj zanimiva vožnja na kovčkih, ko jih je oče vozil sem in tja. Iskala sem iskrene objeme, poljube in se spraševala kako dolgo bosta zaljubljenca narazen in kakšna je njuna zgodba. Kdo gre kam in kdaj bosta njune ustnice spet eno. Solze mam in očetov, ki so pospremili svojega sina v vojsko so bile tako žalostne. Gledala sem jih in se nezavedno pri sebi spraševala ali se bo njun sin vrnil nazaj po koncu vojne. Gledala sem mamo samohranilko, ki je oddala svojo hčerko odgovorni osebi in jo pospremila v poseben prostor kjer je počakala na polet. Spraševala sem se ali ljudje odhajajo domov ali mogoče iščejo kraj, kamor bodo pripadali, tako kot sem to delala jaz. Bili so poljubi, objemi, solze sreče in žalosti. Bilo je toliko različnih zgodb.«
Iz knjige “Življenje z volkom”.
Vsaka zgodba šteje
V današnjem svetu ljudje vse težje najdemo varno zavetje, prostor, kjer bi lahko vsak povedal vse na glas, tisto pravo in napačno. Vse težje najdemo prostor, kjer bi se lahko poglobili vase, povedali kaj si v resnici želimo, ne da bi bili že takoj obsojani, da so naše sanje nerealne. Večina se nas še vedno boji biti tisto kar si res želimo, kar si želimo doseči, pokazati našo pravo bolečino.
Čez dan hodimo mimo ljudi, hitimo na sestanek, na katerega že zamujamo, saj nam je šlo zjutraj vse narobe. Starši vstajajo že navsezgodaj, da poskrbijo, da bodo otroci vstali, pojedli zajtrk in še vedno pravočasno prišli v vrtec ali šolo.
Ravno v tem času se nekaj tisoč mam na svetu bori, da bi na svet spravile svojega otroka, tisto malo bitjece, na katerega so čakale 9 mesecev, da ga obdajo z vso ljubeznijo, ki jo premorejo in na tisoče mam se mora v tem trenutku boriti s to mislijo, da same ne bodo nikoli mogle spraviti svojega malega bitjeca na svet.
Ravno v tem trenutku se nekaj tisoč ljudi bori s svojim zadnjim vdihom, saj je prišel njihov čas, da zapustijo ta svet. In ravno v tem trenutku je na svetu na tisoče ljudi, ki se smejejo, na tisoče njih, ki jokajo od žalosti, na tisoče takšnih, ki se objemajo v slovo in objemajo za dobrodošlico.
Na tisoče ljudi, je v tem trenutku, ki se pripravljajo na to, da bodo sebi vzeli življenje, saj sami sebe vidijo kot odvečno osebo na tem svetu in se ne zavedajo, kako lepi so za svoje ljubljene ljudi. Na tisoče ljudi je, otrok in starejših, ki gledajo skozi okno na ulico, kjer se nekdo brezskrbno igra zunaj, kjer nekdo brezskrbno teče mimo njihovega okna, kjer vidijo nasmejane obraze in brezskrbnost, ter se sprašujejo ali bodo sami še kdaj, če sploh še bodo imeli kdaj takšno brezskrbno življenje.
Na zemlji je več kot 7 milijard ljudi in vsak izmed nas ima svojo zgodbo, ki jo lahko pove.
Predno sem začela pisati knjigo in predno sem se odločila, da začnem pisati blog, sem se vse prevečkrat spraševala, “ali bodo ljudje sploh brali mojo zgodbo? Ali lahko moja zgodba pomaga komu, ga navdihne, da spremeni kaj v svojem življenju? In če bodo ljudje prebrali mojo zgodbo, ali me bodo potem obravnavali drugače? Bom koga razjezila, ker sem si drznila spregovoriti?”.
Kljub mojemu zagonu in prepričanju v svojo knjigo, da lahko naredim kaj dobrega, spremenim stvari na bolje, je bilo še vedno vse preveč vprašanj, katerih sem se mogla otresti in samo začeti pisati. Pisanje me je osvobajalo, me pripeljalo, do tistih točk, da sem dala ven iz sebe vse, kar me je držalo v žalosti, me držalo ujeto med štirimi stenami in mi nabijalo v glavo občutek manjvrednosti, nezaželjenosti in me takrat, ko bi se morala počutiti najbolj samozavestno, podrlo na tla, da sem se uklonila vsemu in vsakomur.
A v meni je še vedno tlela tista iskrica, da bi na nek način še vedno lahko pomagala ljudem, spreminjala svet na bolje in s tem spreminjala tudi svojega. Z vsakim obdobjem več kot sem ga zapisala, sem se naučila gledati dlje od svoje preteklosti. Pisala sem, ker sem se bolje znala izražati preko pisanja kot z besedami. Začela sem gledati naprej, se z vsako vrstico več osvobodila bremena, ki sem ga zlila na papir in ga nisem več držala v sebi. Začela sem pridobivati na samozavesti, saj so moje besede bile zapisane črno na belem in zadala sem si cilj, da enkrat, enkrat pa bodo te besede ugledale luč sveta. Z vsakim poglavjem več, ki sem ga napisala, sem začela bolj verjeti vase in videla resnično vrednost sebe.
Ko izgubimo tisto sposobnost spoštovanja do sebe, ko potiskamo sami sebe na tla, se v našem življenju začnejo kopičiti kovčki v katerih shranjujemo nezdrave odnose, uničujoče življenjske odločitve, strah pred neuspehom, žalost, nezadovoljstvo z življenjem in v vse te kovčke samo nalagamo in nalagamo ter jih vlečemo za seboj. Njihova teža nas začenja upočasnjevati in kmalu pridemo do te točke, ko ne zmoremo več naprej, ko obupamo in ne moremo več slediti svojim sanjam.
Skozi branje in pisanje lahko raziskujemo različne teme. Kar ne upamo povedati na glas, zapišemo. Strašno je, vem. Začetki so vedno težki in marsikdaj strašljivi, saj nikoli ne vemo kakšne bodo povratne informacije. A ko enkrat začneš to pot, nikoli več ne veš, kam te bo to pripeljelo. In v tem je tisti čar. Samo začeti moraš.
Resnica je, ljudje bodo brali vašo zgodbo. Ker zgodbe so tisto, kar največkrat navdihne ljudi, da spremenijo nekaj, spremenijo sebe. Vsak izmed vas bo navdihnil nekoga, ki se trenutno počuti, kot da je sam, pa čeprav z njegovo težavo obstaja veliko ljudi. Večina izmed nas ima zgodbo, nekaj kar želimo zadržati zase, a hkrati kriči v nas, saj nas to ovira, nas vleče nazaj in nam ne pusti dihati, živeti kakor si želimo. Veliko stvari v nas nas še vedno boli, nas stiska pri srcu. Sami upamo in preprečujemo sami sebe, da bo minilo. Hkrati pa upamo, da bi nas kdo rešil tega bremena, da bi lahko nekomu povedali to zgodbo, dali tisto, kar nas vleče navzdol ven iz sebe. Vaša zgodba je vaš glas. Mogoče boste nekomu polepšali dan, narisali nasmeh na njihov obraz, spremnili potek njegovega življenja,… nikoli ne pozabite, da so majhne stvari tiste, ki štejejo.
Mogoče se bodo nekateri obnašali do vas drugače, na vas gledali drugače. Mogoče bo celo kdaj kdo pokazal s prstom na vas, nekateri pa ne bodo vedeli sploh kaj naj naredijo. Nekateri se vam bodo zahvalili za odkrit pristop do teme, o kateri bi želeli, da bi lahko govorili bolj odprto, sproščeno. V življenju imamo vedno minuse in pluse in tudi tukaj ne bo nič drugače. Mogoče boste koga razjezili, a pomislite na to koliko njim boste pomagali. Pomembno je samo, da gledate naprej, gledate samo na pozitivno stran in odmislite negativno.
V nas je moč, imamo nadzor nad tem, o čem pišemo, kaj delamo in kaj ne. V življenju se moramo zavedati, da ne glede na to kaj delamo, vedno se bo našel nekdo, ki nas bo obsojal.
Se še spomnite, kako smo kot mali otroci želeli biti superjunaki? Kako smo si želeli biti gasilci, zdravniki, tisti, ki spreminjajo svet na bolje? S svojo zgodbo lahko postaneš superjunak za nekoga, ki se sooča s podobnimi težavami, kot si se ti nekoč ali se morda še vedno. Tvoja zgodba je lahko preobrazba zate in za bralca. Za tiste, ki verjamejo, da ne zmorejo več, ki se počutijo same. S svojim glasom in zgodbo, si lahko glas spremembe nekomu, ki to potrebuje, da najde moč in kanček upanja, da zmore.
In lahko si govorite, da vaša zgodba ni pomembna, da se vam v življenju ni zgodilo nič pomembnega, nič takšnega, kar bi lahko vplivalo na druge ljudi in spreminjalo svet. Po domače povedano, da ste brezvezni. Lahko si rečete, da to ni za vas, da čas ni pravi. Lahko pa začnete tukaj in zdaj. Vi ste zgodba. Tvoja zgodba je sestavljena iz tvojih trenutkov, tvojih dni, tega kar delaš in doživljaš, to kar dela tebe to, kar si. Verjemite vase, verjemite v svojo zgodbo. Spreminjati svet na lepše in boljše je nekaj najlepšega in vse se začne z malimi koraki, z eno osebo.
Mogoče se bodo nekateri obnašali do vas drugače, na vas gledali drugače. Mogoče bo celo kdaj kdo pokazal s prstom na vas, nekateri pa ne bodo vedeli sploh kaj naj naredijo. Nekateri se vam bodo zahvalili za odkrit pristop do teme, o kateri bi želeli, da bi lahko govorili bolj odprto, sproščeno. V življenju imamo vedno minuse in pluse in tudi tukaj ne bo nič drugače. Mogoče boste koga razjezili, a pomislite na to koliko njim boste pomagali. Pomembno je samo, da gledate naprej, gledate samo na pozitivno stran in odmislite negativno.
Veliko stvari je še vedno nevidno očem, veliko stvari na tem svetu je še vedno tabu. Tvoja zgodba šteje, tvoj glas šteje, ti šteješ.
Vesela bom, če jo boš delil/a z menoj in ostalimi, ki se počutijo ujete, izgubljene, nesamozavestne, si želijo samo, da bi se nekdo opogumil in povedal njihovo zgodbo. Lahko pa širite veselje, smeh s kakšno svojo prikupno dogodivščino. Mogoče kdo med vami še vedno želi ohraniti svojo anonimnost, a vseeno v sebi čuti, da bi rad povedal tisto kar se skriva v njemu, na glas. Bodi glas tistih, ki ne morejo biti in bodi svoj glas.
Svojo zgodbo mi lahko zaupaš preko emaila: info@spelanovak.com, preko Fb profila: Spela Novak Official, lahko pa mi jo zaupaš tudi osebno. (seveda po koncu vse te korona zmede). Vesela bom, če te bom lahko srečala tudi v živo, ob kavici ali kakšni drugi pijači, ki jo piješ. Tvoja zgodba je lahko anonimna, dokler se sam ne boš počutil dovolj močno, da se razkriješ. Tisti pa, ki ste se na nek način že do določene mere osvobodili bremena, pripišite pod svojo zgodbo, svoje ime, kakšen kontakt, v primeru, da nekdo prebere vašo zgodbo, začuti povezanost in bi vas želel povprašati še kaj ali pa vam reči samo “HVALA”. Vesela bom tudi kakšne vase slikice, ki jo bom lahko delila skupaj z vašo zgodbo.
Projekt “vsaka zgodba šteje” je nastal z namenom širjenja različnih zgodb ljudi, ki bi pomagale določenim posameznikom skozi težka obdobja v življenju ali nekomu, ki potrebuje samo kakšen dober nasvet, nekaj prijaznih besed in pogum za naprej. V našem svetu je še vedno veliko tem o katerih ljudje ne govorimo radi. Še vedno je veliko tabujev, stvari, ki naj bi ostale skrite za štirimi stenami. “Vsaka zgodba šteje” je namenjen vsakomur izmed vas. Tukaj ni omejitev ali samo ene teme, tukaj ste dobrodošli vsi, ki želite prispevati nekaj dobrega za nekoga drugega in zase.