Vse se je začelo lanskega leta na materinski dan. Ves dan mi je bilo, kot da sem sama sebi odveč, nikjer  nisem našla tistega svojega prostora, ki bi mi nudil tisti moj mir. Vem, da sem poležavala ter  se prestavljala iz svoje sobe, do kuhinje, do dnevne sobe. Potem pa se je to ponavljalo skozi celi dan, vse do večerje.

Bilo je že pozno popoldan in moje počutje je bilo vse hujše.  Vmes sem tudi kakšno urico prespala in si mislila, da bo potem boljše. Ampak tisti občutek v meni še zmeraj ni ponehal. Bilo mi je vse hujše in hujše.

Ura je bila čas večerje. Spomnim se, da sem se vsedla za mizo, še zmeraj oblečena v pižamo. Večer kot večer, družina zbrana, pogovori družine, smeh, ideje za naslednji dan, kaj bo kdo počel, da ne bo na koncu vse moral narediti eden. Zato si po navadi v času večerje tudi vse povemo, si svetujemo, ter tudi rešujemo družinske zagate – če so seveda, kot bi se temu reklo.

Bil je vikend – nedelja, ker čez teden vsak opravlja svojo službo, ki je zskoraj meraj po navadi nekomu od nas čisto obratno nekomu drugemu. Lahko rečem, da čez dan hiša ˝sameva˝. Tako je tiha, kot da se je čas v njej ustavil.

Kot vsaka večerja, vsi govorijo kako je potekal dan, le jaz sem bila tisto ˝usodno˝ nedeljo tiho, ter samo opazovala družino kako je vsakemu posebej lepo, da smo vsi zbrani doma in da se lahko tisti kratek čas, ko smo skupaj, imamo lepo.

Nato sem le z muko in cmokom v grlu potožila, da nisem v redu, da me že celi dan boli desna noga. Pred leti sem imela operacijo na kolenu (menjava kolenskega sklepa ) leta 2017, ker je bilo moje koleno totalno zanič zaradi moje osnovne bolezni, poznano kot juvenilni revmatski artritis ( JRA), ki sem jo dobila pri šestih letih. Dokončno diagnozo so mi postavili na ˝stari˝ otroški pediatrični kliniki v Ljubljani leta 1994. Ampak to je zgodba za drugič ( če vas bo seveda zanimalo še o kakšni moji bolezni, ki jih je po moje za celih 365 dni ).

No, vrnimo se mi nazaj k moji bolečini v nogi, ki sem jo prej omenjala. Pisalo se je leto 2020, marec – MATERINSKI DAN.

Minil je čas večerje, zato sem rekla, da se bom šla stuširati, ter šla v posteljo z željo, da mine. Mislila sem, da potem ko bom prespala tisti dan, se bom zbudila v novega kot nova. Prepričana sem bila da, ko mi bo mama namazala nogo z gelom, da mi jo bo malce ˝hladilo˝ ter lajšalo bolečino. A do tega ni prišlo. Medtem, ko sem se hitela čimprej stuširati, sem pozabila na operirano nogo (koleno), samo, da bi čimprej bila konec, ter smuknila v posteljo. Tako sem se ne zavedajoča obremenila na operirano nogo in glej ga zlomka, niti v tuš kabino nisem stopila, mi je nogo spodneslo. V trenutku sem si zlomila desno golenico. Bil je le tih pok in gromozanska bolečina. Še sama sreča, da je mama imela zraven tuš kabine postavljen koš za umazano perilo, da sem se ga oprijela, ter se vsedla na majhen stolček, ki je bil zraven koša za perilo.

Preplavila me je nepopisna bolečina in  oblil me je pot – dobesedno sem bila vsa prepotena, kot da bi stala na dežju ali bi me polili z vedrom vode. Začela sem glasno kričati, jokati. Kot tisti, ki se jim po domače povedano malce odpelje, ko kričijo pa se derejo v prazno. Upam, da si samo le predstavljate to situacijo, ker namreč ne želim nikomur tega – niti najhujšemu sovražniku ne.

Prileti mama v kopalnico ter reče v šoku: ˝Ne joči, saj ni ničesar, ni videti zlomljeno. Le bulica je. kot je temu rekla in še to, da je od nerodnega koraka in  pa bolečine, ker si tako nerodno stopila˝.

A moja bolečina se ni zmanjševala, le hujše je bilo iz sekunde v sekundo. Nato le pogledava, bila je zlomljena kost – golenica. Zlomila se je tik pod kolensko protezo, tako da je bila res iz zunanje strani videti ogromna bula – kot majhna mandarina. Na srečo se ni zgodil odprti zlom, hvala bogu.

Mama takoj pokliče očeta, da mi pomaga do sobe. Ker noge se nisem smela dotakniti, kaj  šele, da bi jo premaknila. To je bila takšna bolečina, kot da bi me živo sežgali. Dobesedno. Oče me dvigne iz stolčka v kopalnici, mama medtem pokliče rešilca. Vleklo se je vse skupaj kot cela večnost vam povem. Medtem mi oče v sobi na postelji želi podložiti nogo z blazino, a ni šlo.  Bolečina je bila prehuda, res neznosna.

Tiste minute do prihoda rešilca so trajale celo neskončnost. Nato le prispejo. Od peklenskih bolečin sem slišala glasove, ki so prihajali nekje iz daljave: ˝Vse bo v redu, takoj ti bomo dali nekaj proti bolečinam, ampak prej ti moramo imobilizirati nogo, ti le dihaj normalno pa bo vse v redu˝.

Mama je med tem časom pripravila vse najnujnejše stvari za s seboj  v bolnišnico. Končno me položijo na njihovo posteljo, odpeljejo v rešilca, tam končno dobim pumpico, ki si jo sama lahko doziram s potegom zraka vase, da vsaj malo ˝omilijo˝ bolečino. A v bistvu je bilo, kot da sem omamljala sama sebe, ker je v bistvu tudi tako bilo. Me pripeljejo na urgenco, tam seveda slikanje in 1000 vprašanj, mene pa je bolelo za omedlet. Vleklo se je 3 ure vse skupaj doli na urgenci na sprejemu.

Končno pridem na oddelek ortopedije. Seveda z imobilizirano nogo. Medtem so mi že med sprejemom nastavili metuljčka – iglico  (kanalček za infuzijo ), po katerem sem celo noč dobivala  kar močna zdravila proti bolečinam. Ta so me tudi uspavala do jutra, ko so me odpeljali v operacijsko dvorano. Iskreno, bilo je vse zamegljeno, tako da spomin ni bil ravno dosti aktiviran.

Šele po končani operaciji sem se zavedala, kaj se je pravzaprav dogajalo. Povem vam, bolečina je počasi izzvenela. Tako sem imela v nogi 3 vijake in ploščico. S temi tremi vijaki in ploščico sem se spopadala 7 mesecev. Po sedmih mesecih so mi jih končno odstranili, ker je bil že prevelik riziko, tako dolgo imeti neki tujek v mojem telesu, saj zaradi moje osnovne bolezni, telo ni sprejelo tujka v nogi.

Ker se rana ni in ni zacelila, se mi je že vse vnelo, tako, da so morali decembra  2020 pod nujno odstraniti tujek.